Podjetje DECOR – figura Martin Krpan

 
Nekaj iz zgodovine lončarstva

Keramika je že tisočletja sestavni del človekovega bivanja in življenja. Nastanek glinenih posod in drugih izdelkov iz gline najdemo že v paleolitiku in v najstarejših kulturah sveta ter seveda tudi kasneje skozi celo zgodovino človeštva.

Razvoj izdelovanja izdelkov iz gline je bogato dokumentirano, saj so se lončeni predmeti ohranili zaradi svoje trdnosti in obstojnosti. Najdišča dokazujejo, da so že stare civilizacije obvladovale tehnologijo izdelovanja in žganja gline, izdelovale so ploščice in opeko, posodo, vaze, razne okrasne predmete in kipe.

Na naših tleh najdemo izdelke iz gline že iz mlajše kamene dobe, npr. koliščarska keramika iz Ljubljanskega barja. Kasneje je bilo pri nas najbolj bogato in pestro lončarstvo. Prvi zapisi o lončarjih ob reki Dreti so iz leta 1340, prva omemba ljubljanskega lončarja je iz leta 1391. Obstoj lončarstva pa dokazujejo upodobitve na srednjeveških freskah in seveda številne izkopanine.

Lončarstvo je bilo najbolj razvito ob nahajališčih gline, kjer so nastajala prava lončarska središča:Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Krško polje, Šentjernejsko polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje, Prekmurje, Bela krajina. Lončarstvo je bilo nekoč zelo cenjen poklic, saj je bil lončar nekoč edini izdelovalec posode, ki so jo imeli ljudje za kuhanje in shranjevanje živil in tekočin. Znano je, da so bili tako kot ostali obrtni mojstri združeni v svoj ceh. Ceh je bilo obrtno stanovsko in socialno združenje. Imeli so ceh meštra, svojo knjigo pravil /strokovna usposobljenost mojstra, preprečevanje konkurenčnosti, kvaliteta izdelkov, cena, število izdelkov/ ter svoje obeležje. Poleg stanovskega značaja je imel ceh tudi socialni značaj. Iz vplačane članarine in posebnih dajatev so izoblikovali obliko stanovske pomoči. Tako so dajali pokojnino ostarelim obrtnikom, denarno pomoč ovdovelim ženam in otrokom.

V začetku 19. stoletja, s pojavom litoželeznega ter emajliranega kuhinjskega posodja in štedilnikov, je začelo lončarstvo usihati, najprej v mestih /tam se je že prej usmerilo v pečarstvo/ , nato še na podeželju, kjer se je uporaba krušnih lončenih peči in raba lončenine za kuhanje ponekod ohranjala do časa po drugi svetovni vojni. V prejšnjem stoletju so lončarji izdelke prodajali doma ali na sejmih, lončenino pa so tovorili in vozili tudi v bolj oddaljene kraje. Nadaljnji napredek v kmetijstvu in industrializacija je naredila svoje. Obrt se je zdesetkala.Mnogi so imeli to dejavnost kot dopolnilno delo na področju umetnostne obrti. Bili so tudi člani obrtne zbornice, ki je preverjala kvaliteto izdelkov in podeljevala certifikate. Članstvo je bilo tedaj obvezno. Do konca 80 let prejšnjega stoletja so se lončarji lahko združevali v zadruge, prodajali na sejmih in preko za ta namen ustanovljenega državnega prodajnega zavoda za domačo obrt, ki se je kasneje preimenoval v trgovsko podjetje DOM in preko zadrug.

Poleg lončarstva je bilo na slovenskih tleh tudi nekaj zelo kvalitetnih večjih proizvajalcev keramike, ki so se ponašale s serijsko proizvodnjo in industrijskim oblikovanjem. Med najpomembnejšimi so bili prva tovarna beloprstene keramike Žige Zoisa v Ljubljani /1788 do 1800/, keramična tovarna Eti Svit, Kamnik, ustanovitelj Konšek /delovala 1855 – 2008/, nato Keramična industrija Liboje /ustanovitelj Schutz 1859/ in tovarna fine keramike Dekor /1931-1990/ v Ljubljani. Danes od naštetih tovarn obratuje le KILI, Liboje. Tudi ta je pred petimi leti zašla v težave. Vzrok gre iskati v prepočasni modernizaciji proizvodnje, največ škode pa je evropski keramiki nasploh naredil prodor poceni kitajske keramike. Proizvodnjo sedaj skuša ohraniti in tudi posodobiti lončar in podjetnik Alojz Bojnec iz Filovcev – novi lastnik Keramike KILI.

Znanje tradicionalnega lončarstva je še vedno živo, a je že na meji ogroženosti

Ostanke nekdanjega lončarstva najdemo danes le v krajih, kjer je bilo izdelovanje lončenine že nekoč najbolj razvito. Sedaj je v Sloveniji delujočih le nekaj tradicionalnih lončarjev, ki so se ohranili s svojimi kvalitetnimi izdelki in vztrajnostjo. Vsi ti lončarji sicer uporabljajo podedovane proizvodne postopke in načine krašenja, a so se prilagodili novim standardom in posodobili opremo. Danes stari mojstri ali njihovi potomci izdelujejo predvsem izdelke, ki se še uporabljajo v gospodinjstvu, saj je znano, da je kuhanje in pečenje in shranjevanje živil v keramičnih posodah bolj zdravo, poleg tega hrana zadrži okus. To so predvsem sklede, pekači za meso in močnate jedi, pekači za potice ,pinje za maslo, ročke za vino in vodo ter skodelice Še ne daleč nazaj so glino izkopavali sami, jo prečistili, izdelke pa so naredili s pomočjo lončarskega vretena na nožni pogon. Izdelke so tudi krasili, žgali pa so jih v pečeh na drva. Danes je vreteno na nožni pogon zamenjalo električno vreteno, žgejo v plinskih ali električnih pečeh. Po nekod se je še zadržala stara oprema, vendar z njo lončarji le prikazujejo tradicionalen način izdelovanja bolj kot zanimivost ali v učne namene. Nekateri lončarji so naredili korak v masovnejšo proizvodnjo in uporabljajo tudi kalupe in poleg tradicionalne keramike izdelujejo tudi dekorativno keramiko, imajo svojo trgovino ali prodajajo preko trgovske mreže in na sejmih ali pa so turistična točka. Vse to jim omogoča, da na nek način ohranjajo staro lončarstvo, da še ni izginilo iz našega prostora. Zelo svojevrstno potezo, tako, ki bi jo pričakovali od etnologov oziroma muzejev, je za ohranitev in predstavitev lončarstva naredil lončar in podjetnik Alojz Bojnec iz Filovcev v Prekmurju .V svojem domačem kraju Filovci je postavil živ muzej lončarstva. Ohranjeno imajo še vse orodje in pripomočke in tudi kopasto peč, v kateri so žgali črno lončevino. Tam še vedno izdelujejo posodo iz gline, ki jo pridobivajo sami, še vedno izdelajo nekaj črne lončevine, ki je praktično že izumrla. Bojnec je svojo idejo kasneje nadgradil še s postavitvijo cimprač /prekmursko: cimprana kuča / in tako lahko obiskovalci spoznajo tudi nekdanjo panonsko arhitekturo in kako so ljudje tedaj živeli . Lončarstvo je postalo tako pri njih , kakor tudi v manjši meri pri nekaterih starih lončarjih, tudi poučna in turistična zanimivost, ki privablja šole in turiste, ki se želijo seznaniti s to kulturno dediščino. V Muzejski vasi Filovci obiskovalci lahko izdelke iz gline kupijo, kupijo lahko tudi črno lončevino, ki je praktično tik pred izumrtjem ali pa se preskusijo v lončarski obrti /doživljajski turizem

Lončarstvo in keramika si pot utira po svoje

Naša bogata lončarska tradicija je bila gotovo dobra osnova, da se je zanimanje za lončarstvo in keramično ustvarjanje v zadnjem času povečalo in v dobrih 20 letih naredilo precejšen kvaliteten korak naprej. Veliko zaslug so imeli izobraževalni tečaji, ki jih je sprva po letu 1990 organizirala država za prekvalifikacijo nezaposlenih in tudi razna društva npr. Društvo keramikov in lončarjev Slovenije v Ljubljani, CDU Slovenska Bistrica , JSKD, zavodi za kulturo in turizem, muzeji , v zadnjem času tudi rokodelski centri Srca Slovenije ter nekaj posamezni lončarjev in keramikov s svojimi izobraževalnimi centri / Magušar, Bizjak, Lenassi, Zorko /, Univerza za tretje življenjsko obdobje, in še marsikdo. Izobraževanje se je tako odvijalo v glavnem po neformalni poti, saj je rokodelsko znanje o tej stroki izginilo iz rednega izobraževanja, na univerzitetnim nivoju pa ni pravega znanja o keramiki – usmerjeno je bolj v kiparstvo.
Veliko sodobnih izdelovalcev posodja in okrasne keramike je na ta način pridobilo znanj, ki jim omogoča zaslužek za preživetje ali dodatni zaslužek. Vendar se moramo vprašati ali je to dovolj. Najprej se moramo naučiti obrti, to je naša abeceda. Če mojstrsko ne obvladamo veščine – vse od vedenja o materialu samem, praktičnem delu /vsaka posoda je narejena iz številnih delov, tudi najpreprostejše imajo nogo, trebuh, vrat in rob/ o celotni tehnologiji. Keramika in lončarstvo pa ne obsega samo rokodelstva ali zgolj unikatnega oblikovanja, temveč tudi umetniško sintezo, ki ustvarjanju v keramiki daje pravo dimenzijo. Tečaji, ki trajajo od 20 do 30 ur ne morejo dati strokovne osnove za celotno znanje tehnologije keramike in oblikovanja. Pri tem je potrebno poudariti, da je pri nas veliko število ljubiteljskih keramikov, ki so dobili kar dobro znanje predvsem preko Univerze za tretje življenjsko obdobje, vendar ti običajno izdelkov ne prodajajo.
Keramiki izdeluje unikatno keramično posodo, spominke, replike, nakit, druge okrasne dekorativne predmete in iščejo svojo prepoznavno pot in svoje mesto na trgu. Izdelke prodajajo preko trgovin, na številnih rokodelsko obarvanih sejmih doma in v sosednjih državah in tudi preko svetovnega spleta.

Lončarstvo uporablja za izdelovanje izdelkov vreteno, dekorativna in umetniška keramika pa je praviloma narejena ročno, z najrazličnejšimi tehnikami oblikovanja: z gradnjo iz trakov, kačic, plošč ali s ščipanjem iz polnega volumna in manj s pomočjo vretena in kalupov. Za izdelovanje uporabljajo kupljeno prečiščeno gline / žal iz uvoza/ različnih barv, kamenino in tudi porcelan za individualno izdelovanje/ Catbriyur , Ostrež, Stupica/. Izdelke žgejo v plinskih in električnih pečeh in tudi v primitivnih pečeh, zgrajenih naravi.
Lončarji in keramiki gredo sedaj bolj ali manj po svoji lastni poti ustvarjalnosti in se zgledujejo po drugih ustvarjalcih doma in tujini. Veliko pri tem pomagajo številni sejmi, razstave v galerijah, Ex tempore, razna mednarodna sodelovanja, in podobno . Nekateri izdelki sodobnih keramikov sodjo tudi na umetniško in kiparsko področje, vendar se le težko prebijejo v ospredje in njihovo delo praviloma ni dovolj cenjeno. V tujini je drugače – oblikovanje keramike in umetniška keramika je sestavni del moderne in sodobne umetnosti. Tam je stroka podprta z izobraževanjem in preverjanjem znanja, z združevanjem več vrst različnega znanja, zato dosega tudi večji napredek, ki mu mi, na sedanji način neorganiziranosti, težko sledimo.

Na področju lončarstva in keramike danes lahko dela vsakdo

Področje domače in umetnostne obrti – danes to poznamo pod izrazom rokodelstvo, pokrivajo obrtno-podjetniške zbornice, vendar članstvo ni obvezno. Ostalo je le še ocenjevanje izdelkov za certifikat art craft Slovenije, ki si ga lahko pridobijo dobri izdelki. Področje lončarstva in oblikovalske keramike je povsem nepregledno, ni izobraževanja, niti preverjanja znanja Z vključitvijo v Evropsko unijo se je predvsem urejala zakonodaja, dobili smo tudi nekaj sredstev, ki so bila uporabljena razpršeno in verjetno brez prave strategije. Ustanovljen je bil tudi Razvojni center Srca Slovenije, ki skupaj s partnerskimi organizacijami in posamezniki skrbi za razvoj mreže ter za ohranjanje in razvoj rokodelskih znanj v lokalnih okoljih. Mreža rokodelcev Srca Slovenije povezuje tradicionalna rokodelska znanja s sodobnimi podjetniškimi pristopi. Spodbuja k večji kakovosti rokodelskih izdelkov in njihovi širši promociji, prenosu znanj na mlajše generacije in k učinkovitejšemu skupnemu trženju doma in po svetu.
Na tem področju delujejo tudi številna društva, zavodi, zadruge, kulturni in rokodelski in turistični centri / usmerjeni bolj regijsko/, v katere se keramiki in lončarji lahko včlanjuje in izmenjavajo svoje ideje in razstavljajo in prodajajo na njihovih sejemskih in prireditvah. Konzorcij rokodelskih centrov /ustanovljen 2014/ z namenom sooblikovanja pravnih temeljev statusa rokodelcev v Sloveniji. Ta s svojimi aktivnostmi spodbuja k večji kakovosti rokodelskih izdelkov, k njihovi širši promociji in prenosu znanj na mlajše generacije /Kar smo zavezani tudi z Unescovo konvencije/. Že od leta 2006 imamo v Sloveniji sekcija za keramiko pri ZDSLU UNICUM, ki združuje akademsko izobražene umetnike, ki keramiko uporabljajo kot likovni medij . *UNICUM se tudi prizadeva za vzpostavitev sistema šolanja na srednjem in visokošolskem nivoju in za uveljavitev oblikovanja keramike v sodobnem umetniškem ustvarjanju in za prodor na druga področja, kot je na primer industrijsko oblikovanje /*Kos/. Dobili smo tudi prvo mednarodno članstvo v mednarodni International academy of ceramics, Ženeva, ki ga ima Zavod V-oglje iz Šenčurja.
Vse to je le nekako pripomoglo za širjenje znanja o keramiki in lončarstvu ter za prepoznavnost keramike v slovenskem prostoru in v tujini, s katero se keramiki tudi povezujejo in uspešno razstavljajo.
Sedaj se pod okriljem Unesca področje rokodelstva in rokodelcev resneje ureja z zakoni, in morda bo čez leta prišlo do večje urejenosti in kvalitetnega napredka te gospodarske dejavnosti.

— Vas zanima več? Preberite si tudi…
VLIVANJE GLINE V KALUPE
MAVČNI KALUPI ZA IZDELAVO IZDELKOV IZ GLINE IN PORCELANA

Zbrala: Maja Matilda Remic, april 2016