Slika 1 – Maja Remic: Vesoljček – keramika in steklo

Spajanje keramike s steklom je prava čarovnija in skoraj utopija. Kombinacija dveh tako različnih materialov v enem kosu je zaradi različnega tališča in krčenja materialov praktično nemogoča. Pa vendar keramiki vedno znova in znova to poskušajo in le redkim – v svetovnem merilu – uspe kakšen kos, ki je uporaben. Običajno pa, če izdelek ostane v enem kosu cel, steklo razpoka in taka keramika ni uporabna v jedilne namene, temveč je primerna le kot okrasni predmet.

Pri spajanju stekla s keramičnim materialom je še najdalj s svojimi 50 letnimi raziskavami prišel Japonec Haruhiko Kaneko, ki je naredil nekaj posod tako, da je prilagodil glino in steklo s posebnim načinom žganja. To ga je pripeljalo do nadaljnjih ustvarjalnih izzivov. Še naprej je poskušal izboljšati izbiro gline, vrste stekla, pogoje žganja, vrste in trdote glazure in tako naprej. Po več tisoč poskusih se je nazadnje rodila Ishigaki-yaki keramika. Vendar tudi ta še vedno ostaja pri eksperimentu.

Vendar zgodba s tem gotovo ni zaključena, saj bodo tudi v prihodnje mnogi keramiki in lončarji še naprej poskušali spojiti steklo in keramiko v uporabno celoto. Izziv je namreč tako velik, da se mu je res težko upreti.

MOJE EKSPERIMENTIRANJE
S STEKLOM IN KERAMIKO

1. Keramika, kovina in steklo

Že v začetku oblikovanja keramike so me zanimale razne kombinacije z drugimi materiali. Tako sem glino kombinirala s kovino in jo žgala skupaj (vaza). Nato sem začela eksperimentirati s kovino in koščki stekla. Izdelala sem nekaj ploščic 15 cm x 15 cm. Ker gre le za manjše koščke stekla, steklo ni popokalo in tako je izdelek brezhiben.

2. Krožniki in piramida – keramika z muranskim steklom

Da bi kaj več izvedela o steklu, sem se udeležila tečaja fuzije stekla in se seznanila z vrstami stekla, temperaturami taljenja, ohlajanja in skrčkov. Ker sem poznala tudi principe izdelovanja klasičnega vitraža in poslikave le teh z oksidi pri visokih temperaturah, me je dodatno znanje o fuziji vzpodbudilo, da sem se lotila večjega projekta.

Izdelala sem krožnik, premera 35 cm – Šopek za nevesto. Uporabila sem šamotirano glino in enkrat žgala. Na krožnik sem nanesla glazuro, steklo za fuzijo in nanj naložila muranska stekelca. Vse sem posula s steklom v prahu, različnih granulatov in barvnih odtenkov in ponovno žgala pri 960°C. Krožnik Šopek za nevesto sem izdelala za skupinsko razstavo keramike v Magistratu v Ljubljani, leta 2010.

Na enak način sem izdelala še krožnik, velikosti 25 cm. Oba sta ostala cela, steklo je gladko zataljeno in ni razpokano. Vendar se čuti, da steklo s keramiko ni sprijeto v celoti, saj daje votel glas. Domnevam, da bo sčasoma ta vez popustila in da se bo steklo odluščilo od keramike ali počilo.

Tudi piramido, ki je na sliki, sem ovenčala z muranskimi stekelci. V glino sem naredila luknje, jih premazala z glazuro in tja vstavila stekelca.

3. Krogle – keramika, steklo, zlato – na meji nemogočega

Krogle s steklom so bile poseben izziv za 2. slovenski bienale keramike Zemlja+nebo, Postojna, ki ga je leta 2007 organiziralo Društvo keramikov Gaja Postojna. Izdelala sem več različnih krogel. Enkrat žgane sem glazirala s prozorno glazuro in potem premazala s steklom v prahu, ki se uporablja za fuzijo stekla. Tako sem dobila mehurčke, grobo površino in barvne pasove.

Za ta projekt sem izdelala tudi valovito ploščo – kot nebo. Enkrat žgano ploščo sem glazirala in posula s steklenim prahom in ponovno žgala na 1.000°C. Na podoben način sem izdelala skulpturo Saturn, za skupinsko razstavo keramike v Magistratu leta 2018. dodala sem še zlato, ki sem ga žgala na 800 °C.

Izdelava in fotografije: Maja Matilda Remic, 12.10.2018