RECENZIJA Dr. Vid Pečjak

KNJIGA, KAKRŠNO POTREBUJEMO

Ustvarjalnost bi najpreprosteje definirali kot iskanje novih odgovorov. Po navadi jo omejujemo na umetnost, znanost in na iznajditeljstvo, čeprav se uveljavlja povsod, kjer človek deluje, celo pri pospravljanju navlake. V slovenščini je izšlo kar nekaj knjig o ustvarjalnosti (npr. knjige: A. Trstenjak Psihologija ustvarjalnosti, B. Likar s sodelavci Inovativnost za mlade, J. Mayer Skrivnost ustvarjalnega tima), ki pa navadno le opisujejo splošna načela ustvarjalnosti, navajajo definicije in klasifikacije, manjkajo pa konkretna navodila in postopki, ki so značilni za ustvarjalno mišljenje. Izjeme so redke in omejene predvsem na industrijsko inovativnost.

Zato je knjiga Hobi ustvarjanje veliko presenečenje. Ne ukvarja se z načelnimi vprašanji, kaj je ustvarjalnost, kakšne so njene značilnosti itn., ampak jo opisuje konkretno in nas uči, kako naj jo izvajamo z različnimi materiali. Avtorica pravi, da skuša v knjigi razložiti in z idejami ponazoriti 27 takih sklopov, predvsem z likovnega področja (osebno sporočilo). Ustvarjalnost so nekoč delili na motorično (ročno) in intelektualno (miselno), ki je vezana predvsem na besedne naloge. Vendar je takšna delitev pristranska. Vsaka ročna dejavnost (npr. kiparjenje) zahteva tudi miselno in vsaka miselna tudi ročno. Avtorica opisuje predvsem ročne izdelke, ki pa zahtevajo tudi ustrezen in večji ali manjši miselni napor.

Knjiga začenja s preprostimi postopki (npr. poslikavanje kamenčkov) in pozneje preide na zahtevnejše (npr. čipkanje, rezbarjenje, slikanje na svilo, priprava belokranjskih pisanic in prekmurskih škrabanic). Med njimi najdemo izdelke, ki smo jih oblikovali v otroštvu (npr. izrezovanje buč, pripravljanje herbarijev), in povsem nove, ki smo jih sicer poznali, a nam ni padlo v glavo, da bi jih sami oblikovali (npr. rože v steklu). Vendar ima vsak ustvarjalen izdelek tudi individualen značaj.

Današnja civilizacija nas je pokvarila; namesto da bi izdelovali igrače, okraske in druge izdelke sami, jih kupujemo v supermarketih. Namesto da bi segali po naravnih materialih, so nam ljubši plastični in pločevinasti. Otroku ni treba storiti drugega, kot da pritisne na gumb, in gleda igrače, ki se gibljejo, svetijo in ropotajo. Vsiljujejo jih oglasi, razstavljeni predmeti, a tudi starši. V resnici pa jih veliko bolj veselijo izdelki, ki so jih naredili sami ali s pomočjo staršev ali dedov. Plastične lobanje, ki jih razstavljamo na »dan čarovnic«, so izdelane kdo ve kje na Kitajskem, nadomestimo pa jih lahko s primerno izrezanimi bučami. Svojemu šestletnemu vnuku sem naredil nekaj hiš in drugih stavb iz kartona. Kupljene igrače je že zdavnaj opustil, z doma narejenimi pa se še vedno igra.

Iz povedanega sledi, da so naloge v knjigi najprimernejše za otroke, mladostnike, starše in stare starše ter za vrstnike. A tudi za starejše ljudi. Veliko starostnikov je imelo v mladosti željo po umetniškem izživljanju, a niso imeli dovolj časa za kaj takega. Zadržala sta jih poklicno delo in družbena dejavnost. Po upokojitvi pa tega ni več in se lahko posvetijo svojim mladostnim konjičkom. Prav med starejšimi ljudmi odkrijemo nekaj odličnih risarjev, slikarjev in izdelovalcev ročnih del. Še posebno pa bo knjiga pomagala vzgojiteljem in učiteljem pri njihovem delu.

Zanimivo poglavje opisuje izdelke, narejene iz odpadnih materialov, različnih odpadkov, npr. iz opek, keramičnih ploščic,steklenic, zamaškov, papirja,embalaže, kartona, filca in iz blaga. S tem pomagamo tudi čistiti okolje,ki je danes že preveč umazano. Namesto da odpadke zavržemo, izdelamo iz njih pravcata čuda, npr. lestence, ptičje krmilnice, nakit, košarice itn. Otroke naučimo uporabljati vse, kar imamo pri roki, namesto da kopičimo smeti v sobah, na smetiščih in deponijah. Pri vsakem predlogu za izdelke so opisani: uporabljeni material, postopek in nasveti, kje vse to dobiš. Prevladujejo domači materiali, kot so: papir, slama, les, steklo itn. Zanimivo je izdelovanje igrač in okraskov iz nekaterih »novih« materialov, npr. stiropora, ki nam doma leži povsod naokrog. Iz njega naredimo pikapolonico in druge figurice, ki jih otrok pozna iz vsakdanjih izkušenj.

Pohvalno je izdelovanje ljudskih (folklornih) vzorcev, npr. slamnatih lestencev iz Prekmurja, replik panjskih končnic, belokranjskih pisanic, čipk in slik na steklu. Tako ohranjamo stik z našo preteklostjo. Deklice in tudi veliko dečkov bodo zanimali kipci in okraski iz testa, ki ga odškrnejo od testa za materino pogačo. Testo je priljubljeno gradivo. Je prijetno na otip, odlikujejo ga naravne in za zdravje primerne sestavine. Lahko ga valjamo, raztegujemo in poljubno oblikujemo. Z rokami ga vtisnemo v kalupe ali izrežemo vzorce, nato pa posušimo ali spečemo. Slovenska tradicija pozna veliko krušnih izdelkov (npr. lectovo srce).

Posebno poglavje opisuje izdelke, ki so primerni za različne praznike. Za božič in novo leto pripravljanje adventnih venčkov, jaslic, smrečic, celo kartonastih smrečic in različnih novoletnih daril. Za veliko noč pripravljanje pirhov (z naravnimi barvili), za poroko in rojstne dneve pa konfete in različna darila. Barvanje pirhov naj bo družinski praznik, ne pa rutinski nakup v bližnjem marketu.

Pomembno je, da avtorica svojih izdelkov ne vsiljuje, ampak samo priporoča, bralec pa naj si naredi sam tudi kaj drugega. Njene slike so vzor, model, po katerem naj posamezniki ustvarjajo. Veliko pozornost zaslužijo slike. V knjigi je več kot 600 odličnih fotografij, zato je izdelava lažja in razumljivejša.

Knjigo je avtorica pisala dolga leta. Hvaležni smo ji, da ni obupala in odnehala. Tako nam je dala dragulj, ki bo še dolga leta kažipot otrokom, mladini, staršem in učiteljem. Lahko bi nadaljevali še z drugimi izdelki. A naj končam z mislijo, da bo knjiga dobrodošla v vrtcih, šolah, domovih in v počitniških kolonijah. Knjiga izpopolnjuje vrzel v našem slovstvu o človekovi ustvarjalnosti.

Dr. Vid Pečjak

2011